Letos je moje plezalno leto minilo v duhu raziskovanja zahodnih Julijcev pri naših sosedih. Ni kaj reči – res so lepi in divji kraji. Nekega večera, ko ležim v postelji in listam Miheličev vodniček ter malo obujam spomine, naletim na majhen listič, ki označuje stran, kjer je vrisana smer Bučer & Kristan v Malem oltarju. Listič je tam mirno počival več let, saj sem na smer že čisto pozabil.

Kliknem prijatelja Primoža aka Gojc (to je tisti model, kateri je najino zadnjo turo izgubil ključe od avta) in mu omenim, da bi midva ta vikend lahko kaj splezala. Pravi, da je isto on razmišljal – super, vse je zmenjeno! Vmes dobim še povabilo za plezanje v Travnik-u, ampak sem že zmenjen in te smeri sem si res želel in nanjo ne mislim že spet pozabit.

V soboto zjutraj sopihava po strmi poti proti Ak-u, te konce imam sam za izredno lepe in divje, Gojc pa je tu prvič in je prav tako navdušen (sploh ko se odpre pogled in pred sabo zagledaš verigo hribov). Počasi kreneva proti trem macesnom, kjer se vpiševa v vpisno knjigo (nekaj ljudi je šlo tod mimo). Dostop do smeri malo sfaliva, a hitro popraviva – orientacija naj ti bo ogromna votlina, ki se vidi iz melišča.

Smer je izredno lepa, odprta – zračna, skala je čvrsta, opremljenost smeri je skopa, občutki ob taki divjini pa veličastni. Na vrhu Malega oltarja (deset metrov od vpisne knjige) je sidrišče za spust po vrvi. Midva nadaljujeva po grapi desno (če si obrnjen proti steni). Tam zagledaš pripravljene prusike od predhodnikov. Zadnja dva spusta sta strma: prvi je približno 40 metrov po strmi zajedi, drugi pa 60 m. Po spustu sledi melišče proti vstopu v Jugovo grapo, tam pa obideš sprane pragove po levi strani, kjer se ujame potka.

Tine je v svojem vodničku lepo opisal smer. Priporočal bi jo vsem izkušenim plezalcem/alpinistom, tistim, ki šele štartate v svet alpinizma, pa bi rekel, da še malo počakajte. Ocene po skici ne izgledajo nič kaj grozljivo, vseeno – tam, kjer se pleza, se pleza (primer; Mala Mojstrovka – Debelakova) dostop in sestop pa tudi zahtevata previdnost in predvsem izkušnje.

Včasih sem na karabinčku sabo nosil fotoaparat, sedaj pa sem nesel kamero in tudi nekaj posnel – jap časi se spreminjajo.

https://www.youtube.com/shorts/nBpNNJEU-6Y

 

 

 

Tekočega meseca sem se, v družbi različnih soplezalcev, potikal po hribih med Trbižem in Corvaro in plezal nekaj luštnih, sončnih zadevščin v čvrsti kamenini.

Z Andrejem sva plezala neko kombinacijo smeri Ardizzon in Giordano nad Valparolo. V tem, skrajno desnem, delu trapeza se vije kar nekaj smeri, vrvice pa visijo iz ušes dva metra levo in desno ne glede na to kje se znajdeš.

Z Javorškom Sr. sva se znašla nad Viško planino, z namenom preplezat nekaj res lepega, kar je precej primeren opis smeri Weiss v Beljaškem stolpu.

S Špelo in Marjanom smo plezali via Pesamosca v zanimivi severni steni Crete di Pricot.

Z Žakom sva se potikala v Remšendolu in dolgih opremljenih smereh, ki krasijo dolino.

Z Matijo pa sva iskala fino plezarijo v Mali špici nad kočo Corsi in jo tudi našla v klasiki Donda-Rossi-Steffe. Skala v smeri je super, sploh čez strmo pečevje v začetku smeri (ki od daleč zgleda kot črno-siva plošča), v grande kaminu je treba mestoma preveriti, kaj drži in kaj leti.  Na vrhu sva mojstrsko spregledala sidrišče za spust po SV razu in že skoraj pričela s spusti po Zlatem prstanu (ki ima takisto navrtano vršno sidrišče) čez 900-metrsko steno – v Žabnice. K sreči je Matiji kliknilo, da “tole ne bo neki OK”, zato sva skočila nazaj na vrh in 3 m pod možicem “uočila pisto” (kasneje sva jo našla tudi na selfiju z vrha), ki naju je vodila do poti Anite Goitan.

Zdej bo pa menda nehal deževat al kaj?

S prijateljem Primožem (a.k.a. Gojc) se zadnje leto vidiva približno tako pogosto kot Halleyjev komet.. A glej ga zlomka – ratalo nama je! Načrt: ena lahka, sproščena popoldanska smerca, za dušo in nostalgične debate. Po 17 letih alpinizma človek začne cenit tudi sonček, suhe noge in plezanje brez psihiranja.

Zmeniva se za Pstuh v Mali Mojstrovki, po službi. Dobiva se ob 15:20 na Kranj-Zahod. Sam pridem 10 minut prej (kar je popolnoma netipično zame), Gojc pa 20 minut kasnej (kar je popolnoma netipično za njega). Ko se usedem v avto, pravi:

“Stari, en pir mi je padel po tleh… greva še enega kupit.” Seveda greva.

Ko končno prideva na Vršič, naju najprej pozdravita veter in mraz. Gojc se le nasmehne in izstreli:

“Stari… dolge hlače sm pozabu.”

Ampak nič hudega – to bova midva na hitrco. Vzameva 4 komplete, brez kladiva, ker saj bo to “čist izi”. Smeri sicer ne najdeva takoj – namesto v Pstuh zarineva v neko podrto vertikalo levo od nje. Po gredi se končno priključiva pravi smeri, ampak do takrat sva že zanohtana, kar vsako prijemanje takoj prestavi vsaj za eno oceno višje.

Kljub temu prideva na vrh –  prepihana in nasmejana. Gojc reče:

“Ej stari, sam pir bova pa v dolini pila.”

Plan ostaja. Lavfava dol, čez vratca, kjer zagledam majhnega otroka, ki se joka na strmini, ker se je zaplezal izven poti, oče pod njim panično išče rešitev. Ni časa za razmišljanje – lavfam dol, poba primem in ga herojsko prenesem do očeta. Oba si oddahneta.

Prideva do avta. Tam pa plot twist:

“Ej… nimam ključa.”

Jaz: “Aha.”

On: “Mislim resno.”

Jaz: “Aha.”

Še en tek pod steno, nič. Srečava znova isto družino (ja, Gojc je kondicijska pošast), ampak ključa še vedno ni. Začneva štopat. Ustavi nama Berlingo s portugalskimi tablicami – notri dve punci, govorita slovensko.

Rečeta:

“Ej, midve bi vaju peljali, ampak nimava sedežev…”

Pogled mi uide na dve poročni obleki zadaj. Ravnokar sta se poročili in sta na poročnem potovanju. Ena od njiju predlaga, naj vprašava dva fanta na parkirišču z registracijo KR. Lavfam do njiju – eden ravno govori z vlečno službo, ker jima je crknil avto. Nevermind. Lavfam nazaj. Punci se zasmejeta in rečeta:

“Dej, midve se bova ulegle zadaj na posteljo, vidva pa naprej – naj eden pelje.”

Rešena. Z njuno pomočjo prideva do Kranjske Gore, direktno na avtobusno. In glej ga zlomka – ravno se pripelje avtobus, ki gre proti Ljubljani. Gojca pelje v LJ, mene pa v Naklo. Ko hodim proti avtu po temi, kot kak šolarček po nočni straži, si rečem:

“To so tiste dogodivščine, zaradi katerih se sploh splača živet.”

Zapis našega člana Urbana: 

 

Prišel je konec junija in s tem tudi tabor v Dolomitih, ki ga organizira AO TAM in s tem tudi njihovo povabilo, da se pridružimo tudi Vertikalci. Jaz sem štartal že v petek po šihtu, in seveda padel v gužvo okoli Šentviškega predora, Tadej pa se je pridružil v nedeljo popoldan. V soboto sem vstal bolj pozno, ker sem prejšnji dan ob 11 zvečer šele postavljal šotor, in se odpravil na kolo, ker je bilo cca 50km ceste zaprte samo za kolesarje in mi drugega praktično ni preostalo. V soboto je potekal DOLOMITES BIKE DAY 2025.

Nedelja 22.6.

SMER: Sudkante V, 270m, južna stena Punta Alpini

V nedeljo sva se s Špelo (AO TAM) odpravila v južno steno gore Punta Alpini, plezati smer Sudkante z oceno V. Ker je Špela letos že kar nekaj plezala v hribih, moja pa je bila prva letošnja smer sem dal pobudo, da jaz začnem. Prvi raztežaj sem splezal brez problema in tako je šlo izmenično tudi do vrha smeri. Smer je bila lepa s solidno skalo, malo me je pa vseeno zmotilo ker je bila praktično cela smer markirana z rdečimi oznakami. Kratek sestop in zaslužena pijača v koči Strobel.

 

Ponedeljek 23.6.

SMER: Dibona V+, 350m, južna stena Großer Falzaregoturm

V ponedeljek sva se s Tadejem odpravila plezati praktično sosednjo smer od včerajšnje, če odmislimo eno navrtano smer vmes, in sicer smer Dibona v južni steni Großer Falzaregoturm-a, ki je sosednji vrh proti zahodu od Punte Alpini. Smer poteka od vznožja stene do vrha, kjer nas pričaka prečudovito plezanje v razkoraku med stebrom in steno, ter detajl smeri kjer moraš prestopiti iz stebra na steno. Plezarija je potekala gladko in posledično sva bila na vrhu smeri po 3 urah.

 

Torek 24.6.

SMER: Sperone Ghedina VI-, 220m,
zahodna stena Castelletto, gruppo
Tofane.

Za zadnji dan najine skupne plezarije sva si s Tadejem izbrala smer Sperone Ghedina, malo krajša smer ampak zato kar resna za svojo oceno. Malo sva se lovila glede orientacije, in previdno plezala detajl smeri, ki je praktično pol raztežaja zelo krušljive skale. Ampak tudi to smer sva preplezala brez omembe vrednih zapletov, abzajlala v strelsko luknjo iz prve svetovne vojne in po 10 metrih predora nadaljevala po markirani planinski poti do avta.

 

Ker je bil torek zadnji dan plezanja za praktično vse udeležence tabora, smo večer zaključili ob klepetu, kakšnem kozarčku in turnirju balinčkov, kjer sva s Tadejem ubranila lanskoletno zmago. V sredo smo se spakirali, večina jih je krenila direktno proti Sloveniji, sam pa sem skočil s kolesom še do Cinque Torri in se nato odpravil proti domu.

V soboto smo se skupaj s tečajniki odpravili plezat v severno steno Nad Šitom Glave. Prvotni plan je bil preplezati  Kranjsko poč in Severni raz, a nas je pod smerjo presenetilo ogromno snežišče, ki je spremenilo naš načrt.

Namesto da bi se borili s snegom, smo se vsi odločili zaplezati kar v Kranjsko poč, ki je tudi sicer klasična in čudovita smer. Sam sem prečil snežišče nekoliko desno, splezal v robno zev in štartal v smer Tandara-Mandara, saj se je pod vstop v Kranjsko poč skorajda nemogoče prebiti. Z police sem nato prestopil nazaj v izvirno smer.

Tadej pa je ubrano potegnil levo, z nekaj svoje improvizacije, in se nato elegantno priklopil nazaj v Kranjsko poč. Smer je bila odlična (tako kot vedno), kamin v zgornjem delu je še vedno kompakten, ponuja lepo plezanje v razkorak (Tečajniki so se naučili kako je treba dat noge narazen 🙂 ).

Med vzponom pa so imeli tudi priložnost videti kako se pravilno zatakne frend (oz. zatič), pa tudi kako se učinkovito zabije klin. Učenje v praksi, torej!

Dan smo zaključili z nasmehi in mrzlim pivom v Erjavčevi koči, kjer smo še enkrat obujali detajle iz stene in delili vtise. Super dan v super družbi!

 

Predzadnji vikend v maju, 23.-25. 5., smo se tečajniki AŠ in drugi člani odpravili na plezalni vikend v Vipavo. Nekateri bolj zgodnji, so prišli postavit tabor in pripravit vse potrebno za prijeten vikend že v petek, večina pa se nas je zbrala v soboto zjutraj. Pregledali smo potrebno opremo in za tem odšli proti plezališču. Sprva je bilo predstavljeno nekaj teorije glede postavljanja in podiranja premičnih varoval v steni, podane so bili tudi primerne demonstracije, predstavljeni različni tipi metuljev in napotki, kam in kako jih postavljati. Kaj kmalu pa smo se razdelili v trojice in to sami preizkusili v praksi. Pričeli smo s plezanjem v navezi, ter ob tem preizkusili novo pridobljeno znanje postavljanja premičnih varoval, potrenirali pa smo tudi ostale veščine, postavljanje sidrišč in varovanje. Ni manjkalo ne dobre energije, ne zagona, le en par superg je ostal nekje v steni, katerega je šla dvojica proti koncu vaj tudi iskat.

 

Popoldanskem delu je v kampu sledil skupinski piknik, dan pa se je zaključil v skandinavskem stilu, in sicer smo se preizkusili v družabni igri Kubb, pri kateri se meče lesene valje z namenom zbijanja trdnjav nasprotnika. Bilo je ravno prav za ogret, kljub majskemu času je bila namreč noč za kampiranje še dokaj sveža.

 

V nedeljo zjutraj smo pripravili vso potrebno opremo in odšli ponovit vajo. Razdelili smo se in v trojicah preplezali različne poti do skupne točke Nikolajevi smeri, kjer smo se skupaj zbrali. Plezanje je bilo prijetno in razgledi sredi Vipavskih sten čudoviti. Na zbirni točki smo podelili vtise in nekaj šal, se naužili razgledov, se podkrepili in kmalu za tem vrnili v tabor. Vikend smo zaključili z deljnjem izkušenj, pozitivnih stvari in morebitnih težav, ter področij, na katerih bi se želeli izboljšati. Odnesli smo nove izkušnje, nekaj dokazov cvetenja navadnega jesenčka, predvsem pa se je vikend zaključil poln novih doživetij.

 

 

Konec marca do začetka aprila smo se člani alpinističnega kluba podali na sever Evrope – na čarobno, surovo in vetrovno Islandijo. Naš cilj: en teden turnega smučanja v divjini med fjordi severno od Dalvíka. In kot se za pravo ekspedicijo spodobi, se je vse začelo že precej prej – s skrbnim načrtovanjem. Prva avantura je bila iskanje najcenejših letalskih kart, ki ne vključujejo postanka na Grenlandiji, sledil pa je še logistični podvig – kako spraviti 13 ljudi in tono opreme 500 km proti severu.

Rešitev: dva kombija, optimizem in molitev, da bosta kombija zdržala.

Na poti nismo pozabili na nujne zaloge – »nekaj«  alkohola iz letališča, »nekaj« iz islandske alkoholne trgovine Vinbuđin, hrana pa iz nizkocenovnih trgovin, ki jih krasi logotip pujska. Na parkirišču pred trgovino v Reykjaviku smo našemu predsedniku kluba pripravili rojstnodnevno presenečenje, kot se spodobi – s torto, svečkami in smehom.

Po dolgi poti sta nas pričakali dve idilični leseni hiški tik ob morju, ki sta postale naš dom za naslednjih nekaj dni. Že naslednji dan smo zagrizli v prve zimske vzpone v okolici Dalvíka, vsak dan pa nas je pot vodila dlje proti severu – v iskanju pršiča in dobrih linij. Snežne razmere so bile sicer skope, a zagnanost ekipe in širina islandske pokrajine sta odtehtali vse. Smučali smo cel teden.

Islandija pa ni ponudila le turnih smukov – raziskovali smo slapove, gejzirje, vroče vrelce, lavino jamo z vrocim izvirom – Grjotagja (Snemalni prizor Ygritte, Game of Thrones, you know nothing Jon Snow), vulkane in naravne terme, kjer te v kopalkah obliva para, okoli pa piha veter, ki te z lahkoto dvigne s tal.

Videli smo tudi severni sij. Medtem ko drugi dan za dnem lovijo severni sij in se vračajo z ledenimi prsti in praznimi spomini, smo ga mi gledali kar dva večera zapored – iz jacuzzija, s pirom v roki 🙂

Obiskali smo tudi mesto Húsavík in tamkajšnji muzej z okostjem kita, ki je bilo tako ogromno, da si dvakrat premislil pred skokom v morje (ja, tudi v morju smo se kopali). Med kulinarične podvige ekspedicije pa sodi pokušina fermentiranega morskega psa – tradicionalne islandske specialitete. Težko opišemo okus… ampak, če si kdaj jedel gumo, ki je 6 mesecev ležala v amonijaku – potem si blizu. Obrazi so govorili več kot besede. Nekateri celo več kot glasne kletvice.

Večere smo preživljali v lokalnem pubu v Dalvíku, vsakič, ko smo naročili pivo, so nas vprašali, od kod smo – kot da bi govorili starodavni jezik izgubljene civilizacije.

Na koncu lahko rečemo samo: Islandijo smo premešali kot pravi avanturisti. Smučali, se smejali, prepotovali pol otoka, jedli eksotične zverine in preživeli. Misija več kot uspešna. Če nas kdo vpraša, če bi šli še enkrat – samo recite kdaj.

Pozdravljeni,

v četrtek 6.03.2025 vas vabimo na predstavitev alpinistične šole, ki se bo začela s spoznavnim plezanjem v vikendu 15. ali 16. marec nekje na Primorskem ali v Istri!

Nekoliko več si lahko preberete na https://www.vertikala.com/alpinisticna-sola-2025/

Vse informacije pa v klubskih prostorih v Tacnu!

Z Jero sva na božični dan iskala sneg, in ga (kot večja masa turnih smučarjev) našla na severni strani Visokih Tur. V širšem izboru izhodišč (Obertauern z okolico, Zauchental, Flachauer Tal, Kleinarltal, Grossarltal, Gasteinertal, Ruarisertal) se odločiva za Grossarl, kjer smo 4 dni smučali v prav nadpovprečno dobrih razmerah, s tem da smo morali zadnji dan že nekoliko tuhtati, kje najti čim manj zorane terene. Tako smo v dolini, ki poteka v smeri sever – jug (zahodna veriga spada v skupino Ankogla v Visoke Ture, vzhodna pa je uvrščena v Radstadske Ture – skrajno zahodno skupino Nizkih Tur), smučali s Filzmooshörndla, Loosbühla, Schöderhorna, Heidentempla, Schönweidkogla ter Kreuzecka.

Z vrha Heidentempla smo opazovali še kar komadne slapove v dolini Kötschachtal in tako sva ob prihodu domov že menjala opremo v nahrbtnikih in šla pogledat, če je v Mallnitzu kaj ledu. Našla sva ga v slapu Kritzbrunn v dolini Dösner Tal. Naslednjega dne sva z Nejcem plezala še pod Prisankom in sicer slap, o katerem glas sega tako daleč, da sva bila v poplavi germanskih, romanskih in vzhodnoslovanskih govoric, prav vesela klene slovenske besede.